Dotik ima zdravilno moč

Kolikokrat na dan se dotaknemo računalniške miške, tipk svojega prenosnega telefona ali zaslona dlančnika? Prepričana sem, da veliko pogosteje kot svojih najbližjih.

Dotik je hrana za dušo in lahko pove več kot tisoč besed. Učinkuje tudi takrat, ko z besedami ne moremo izraziti svojih čustev. Znanstveniki so dokazali, da lahko z dotikom izrazimo širši spekter čustev hitreje in natančneje.

Otrok potrebuje dotik, da raste in se razvija

Prvi čut, ki ga otrok razvije v maternici, je dotik. Novorojenček pričakuje, da bo svet nekakšna maternica z razgledom. Zato potrebuje mamino bližino. Megalomanski vozički modernega dizajna, porod z umetnimi popadki in narkotiki, hranjenje z mlečno formulo in velike posteljice v otroških sobah, ki novorojenčka ločijo od staršev, kažejo, da smo pozabili na osnovno potrebo dojenčka – DOTIK. Veseli me, da se zadnje čase tudi pri nas veliko staršev odloča za naravni porod, dojenje, nošenje otroka, družinsko posteljo in masažo dojenčka.

Tako kot dojenčki tudi šolarji potrebujejo dotik. Na žalost vse več otrok svoje popoldne preživi z računalniško konzolo v roki, namesto da bi si nabirali izkušnje in ‘praske’ v svobodni igri s sovrstniki. V tujini v nekaterih šolah otroke učijo, kako naj masirajo drug drugega. Poročajo, da so učenci mirnejši in se lažje koncentrirajo, zmanjšala se je tudi stopnja nasilja.

Tudi ljudje smo živali

Kiropraktik iz New Yorka mi je zaupal, da večina njegovih strank hodi k njemu samo, ker se jih sicer nihče ne dotakne. Žalostno je, da – še posebej v velikih mestih – vsaka mačka dobi več ljubkovanja in božanja kot marsikateri človek. Resda tudi živali potrebujejo dotik – vendar živali se med seboj ves čas dotikajo. Psica začne svojega mladiča takoj po skotitvi masirati z jezikom; na ta način osuši njegov kožušček, pospeši njegov krvni obtok in mu zagotovi občutek varnosti. Ko je mladič ranjen, obliže njegovo rano. In ko naš malček ves objokan z obdrgnjenim kolenom pricaplja k nam, na rano prilepimo obliž in rečemo: »Ne joči.«

Tudi ljudje smo živali, vendar smo izgubili stik s svojim telesom in instinkti. Smo preveč civilizirani, da bi priznali svojo potrebo po dotiku? Ne prikrajšajmo se za nekaj, kar je najbolj pristno v nas!

Strah pred dotiki

Ko sem začela s tečajem masaže, sem sosedi predlagala, da jo zmasiram. »A si znorela? Ne prenesem, da se me kdo dotika.«

 Celo mnogi zakonci se ne dotikajo med seboj. Živijo v velikih hišah, ki so napolnjenje z dragim pohištvom, vendar dajejo občutek praznine. Zakonca ne spita v skupni postelji, ždita vsak pred svojim računalnikom, komunikacija je omejena na SMS-e.  

Zakaj se bojimo dotikov? Predvsem zaradi negativne publicitete in povezav s seksualnostjo. Dotik v naši družbi velja za nekaj prepovedanega, je nekakšen tabu – še posebej, kadar gre za dotik med moškim in žensko. Pred kratkim mi je prijatelj potožil, da se je med pogovorom prijateljsko dotaknil znanke in ona je malodane otrpnila. »Nobenih seksualnih namer nisem imel. Zgodilo se je popolnoma spontano – preprosto sem začutil potrebo, da se je dotaknem.«

Potreba po dotiku sega veliko globlje od potrebe po seksualnosti. Dotik je univerzalni zakon življenja, je jezik ljubezni, ki ga razumemo vsi. Naša družba omejuje izkazovanje ljubezni preko dotika, zaradi česar smo čedalje bolj oddaljeni drug od drugega.

Odnos do dotika je seveda odvisen od kulture. Opravljena je bila raziskava, v kateri so trideset minut opazovali pare v barih in beležili pogostost njihovih dotikov. V Parizu se je v tem času par dotaknil sto desetkrat, v Puerto Ricu sto osemdesetkrat, v Miamiju dvakrat, v Londonu pa niti enkrat.

Ljudje ves čas stremimo k temu, da bi bili srečnejši. Prebiramo novodobne priročnike, v upanju, da nas bodo naučili biti srečne. Ko nas popadeta žalost in depresija, se odpeljemo v Citypark. Predajamo se alkoholu, drogam in raznim razvadam. Vendar so to le trenutne rešitve. Recept za srečnejše življenje je zelo preprost: v svoje življenje vnesite več dotika.